Zlatna jabuka

Živim

 

Obstajam skozi dobro in slabo.

Dolgo je trajalo, da sem se tega naučila.

Za takšne, ki prijaznost že živijo, in za takšne, 

ki se prijaznosti šele učijo.

Za takšne, ki verjamejo v dobro,

in za takšne, ki vedo, da ni treba premikati gora,

da bi se vsak dan znova zaljubili v življenje.

Za takšne, ki želijo biti nekomu razlog, da se nasmehne. 

Da upa. Da verjame.

In za takšne, ki želijo živeti v svetu,

 kjer je človek človeku Človek.

Popoln v svoji nepopolnosti.

Prijazen in hkrati svoj

In spet vse cveti

In spet vse cveti, kot da ni bila zima.

Bila je in še traja a vse cveti,

se prebuja, ta nežnost 

 

Zunaj skeli, znotraj boli

Zunaj skeli, znotraj boli.

Malo pošpricamo, praska, rana 

in bolečina ostane.

Tavamo, naokoli kot slepi.

Iščemo in želimo.

Razdalja do cilja je bila enaka, 

oddaljenost med ljudmi vse krajša 

in predsodki oklofutani,

Veliko zgodb je prineslo voljo,

nasmeh, tekle so solze, sedaj strah

kam in kako naprej.

Odlepila sem se od navad

šla naprej v nov svet razvad, 

med stare nove ljudi.

Vsak dan me polijejo z novo zgodbo

in pripeljejo ljudi od znotraj

NIKOLI me ne podcenjuj

 

Vem, da so pravi prijatelji redki.

Moj čas je dragocen, vem kaj hočem.

Nikoli me ne podcenjuj

Modrina Neba

Modrina neba je prostor,

kjer se misli za trenutek ustavijo

Tukaj ne iščem popolnih stavkov

ali končnih odgovorov, 

temveč iskrenost trenutka,

tiste misli, ki se pojavijo,

v tišini večera ali dneva

na katera nimam odgovora.

To je moj osebni prostor

razmišljanj in občutkov.

Nekatere misli so lahke in tihe,

druge nemirne,

a vse imajo skupno to,

da so resnične v trenutku, 

ko so zapisane. 

Ni važno, kako me vidijo drugi

 

Ni važno, kako me vidijo drugi,

važno je, kako vidim samo sebe.

Vedno sem to, kar sem,

kajti ostalih je vedno preveč.

Naj mi pot VEDNO prekriža

čim več prijaznih ljudi 

Svet poln čudežev

 

Cel svet je poln čudežev,

a smo tako navajeni nanje,

da jim pravimo čisto običajne reči