Jesen
jo je spomnila,
da gleda drugače.
Preprosto ji zaupa.
Listje, ki pada
ni izguba,
je darilo.
Prav tako so v njenem dnevu
stvari, ki čakajo,
da jih opazi.
Ne velike, ne glasne.
Tihe in zveste.
Ona v sebi nosi nekaj,
da se ustavi in prepozna,
kar je v njenem življenju že lepo.
Ne tisto, kar bo,
ampak tisto,
kar je.
V vsemu vidi lepoto.
Preprosto pogleda tisto,
kar pogosto spregleda,
majhno, a dragoceno.
Dovolj je, da opazi.
Da se ustavi in si reče:
To je lepo. To imam.
Ne moti jo niti kadar je
tišina v zraku,
ki nikoli ni prazna.
Zaupa ji.
Zaupanje ni vedno glasno.
Včasih je tiho, majhno, vsakdanje.
Ne lovi tisto, kar beži.
Ne sili v tisto,
kar molči.
Gradi tam,
kjer čuti odziv,
stabilnost in iskrenost










