30 oktober 2026

Tišina srca




 Med vidnim in
 nevidnim
 je tiho njeno srce.
  Čuti,
 da je nekaj v zraku.
Dovoli si,
 da jo jutro in dan
 nosita po svoje 



29 oktober 2026

Svet, ki ga diha



 Svet, ki ga diha.
Besede, ki so kot mehki dotiki
 neopazni a globoko doživeti.
Vsaka beseda je bila
 kot kljuka
 a ona kot metulj.
Ona živi.
Zaupa v svoje občutke
v katerih so odgovori.
Ostaja drzna,
nikoli predrzna



28 oktober 2026

Noč brez sanj



Ko ji sanje obrnejo hrbet,
je jutro vse,
 kar ji ostane.
Iz nepopolnega jutra
 si bo naredila
 svoj dan.
Poslušala pozitiven
 glas v sebi.
Ta glas bo tih,
  vendar vztrajen



27 oktober 2026

Izgubljena



V jutranji megli
 izgubljena.
Njeno sonce je obljuba.
Črke samo njej so razumljive,
in barve plešejo z jesenjo.
Zbujena iz sanj.
Resnica ne uniči tistega,
 kar je resnično.
Včasih je največja resnica trenutek,
 ko si končno prizna resnico. 
Ostaja največji prijatelj
 svojemu telesu
 in duši.
Sledi svojemu notranjemu glasu
 in pticam,
ki letijo v nebo



26 oktober 2026

Megleno jutro



 V megleno jutro 
ujeta
se z mislimi
 sprehaja.
Vzela bo v objem
 svoje 
jutro in dan
in ga zadržala
 do sonca



25 oktober 2026

Polna luna

 

Polna luna
 ne skriva ničesar
 in prav v tem je njena moč.
Tisto, 
kar je danes vidno,
 ne rabi takoj razumeti.  
Svetloba nikoli ne vpraša,
 ali je vidna.
 Samo sveti.
Polna luna je danes njena spremljevalka.
Ne zahteva ničesar od nje. 
Samo sveti
 in v tej svetlobi je
 vidna
tudi ona



24 oktober 2026

Pot naprej




V tišini med njo in drugimi
 tiho diha most,
 ki ga gradi srce, ne besede.
Jesen jo uči,
 da drevo nikoli ne ostane samo.
 Njegovi listi se vračajo nazaj k zemlji.
 Tudi ona je vpeta
 v nevidno mrežo, ki jo nosi.
Včasih pozablja,
 kako globoko je povezana z besedami.
Zaveda se,
da ne rabi biti popolna,
 da bi bila prisotna za nekoga,
 in da je dovolj,
 da stoji v luči tuje topline.
Dovolj je, da se spomni, da ni sama.
Da je del nečesa večjega,
 skrita nežnost, ki jo potrebuje.
Da pot naprej ni prava pot,
 če na tej poti
 razmišlja o tem,
 kaj in kdo vse jo lahko ustavi
 če ne dvigne noge
 in stopi čez oviro na poti



23 oktober 2026

Ta zlata jesen



Ta zlata in lepa jesen
 a v njej tišina.
Listi padajo
 brez razlage, ker je njihov čas.
Nekaj je v njej,
 ki čaka, da sliši.
 Ne da bi iskala. Ne da bi hotela.
Prepušča se dnevu.
Tiho zaupa sebi
brez dokazovanja
kot ogledalo ki ne laže.
 In tiha voda, 
ki ne skriva dna
 a potrebuje mir, da postane prozorna.
 Zlati listi jeseni jo spominjajo,
 da lepota ni vedno glasna.
Resnica je tisto, kar čuti, ko je tiho.
Ni ji treba vedeti vsega.
 Ne rabi imeti odgovora
 na vsako vprašanje, ki je v njej.
Danes je dovolj,
 da si pusti malo svobode.
 Samo toliko, da diha



22 oktober 2026

Jezik duše

  


Ona se veseli
 novemu dnevu ki jo boža.
 V sebi nosi
 tisto tiho iskrico,
 ki ji želi nekaj povedati.
Radovedno gleda
 v nebo,
 v tisoče kapljic ki padajo.
Je jezik duše, ki želi biti slišana.
Med sprehodom opazuje,
 kako pada listje,
 igro barv
 in v tej igri
 poišče navdih.
Vsak dan ji ponuja majhen trenutek
 za dotik in nežnost.
Ostaja otrok v srcu in duši!
Ona ve, da je svet zelo različen
 kot ljudje,
resnica enega je lahko za druge laž.
 Njena največja svoboda je trenutek,
 ko se je nehala iskati
 v očeh sveta
 in se je našla v tišini svojega srca. 
                  Je kot modri lotus.                 
Odpre se svetlobi in ji sledi.
Pred temo se zapre
svetu



21 oktober 2026

Čas je

 

Zjutraj prebujena
 bleda od sanj. 
Vedno bolj razmišlja,
 da nima vedno
 vsega prav.
Da mora sebe postaviti
 na prvo mesto
  ne pa ljudi okoli sebe,
 ki jih ima
 tako zelo rada.
Opoldne žari v lepoti dneva, 
 zvečer bi se stisnila v naročje
 tudi kilometre daleč.
Vse kar si želi
 je malo
 nežnosti,
ob zori jutranji.
Čas je,
 da se ponovno
 sestavi



20 oktober 2026

Nemirna kri



Jesen jo uči,
 da pusti času čas. 
Ima občutek, da je sama sebi
 večna neznanka.
Sebe ponovno postavlja na nek stranski tir,
 ker jo je strah.
Strah da so jo čustva odnesla predaleč.
Ohranja miren obraz,
 medtem ko v njej divja nevihta.
Vedno znova razmišlja. 
Ko zapre oči, ve da je tukaj in z njo. 
V njenih sanjah in tišini je nekaj,
 kar ne zna povedati z besedami.
Je nekaj, kar živi v njej.
 Slike, ki jih prinaša noč.
  Zaupa in verjame
 svojim občutkom, sanjam.
Njene Sanje so kot pisma
 ki jih nekdo piše.
So tihi del nje,
 ki nikoli
 ne spi.
Ona sanja
z odprtimi očmi



19 oktober 2026

V tišini noči



V tišini  noči
 se zbuja.
Njen svet se raztopi
 v sanje,
srce bije v ritmu. 
Je spomin,
kot reka,
ki ne pozna
 meje
med zdaj in takrat.
Vsaka beseda,
je kot senca na platnu
 življenja,
ki je prehitro minilo.
A v teh sencah je našla sebe.
V tišini in v viharjih,
med besednimi
 koraki.
Zaveda se, da ni nič nemogoče
 in večno
 a nekaj posebnega
 lahko traja in traja
 celo življenje



18 oktober 2026

Dobrota

 


Odmik in distanca
 imata
 vedno vsebino.
Boli, kadar ne dobi odgovora,
 kadar ni slišana.
Včasih se ji zdi, 
da je svet
 zahteven in prehiter.
V vsemu temu norenju se spomni,
 kako preprosta je dobrota.
 Tista, ki ne išče nagrade,
 ne pričakuje vrnitve niti dokazovanja.
Od sebe ne zahteva,
 da je popolna niti ne želi biti ranljiva. 
Pa vendar je 
spoznala,
 da za srečo ne potrebuje veliko.
Vsaka prijazna in topla beseda se jo dotakne.
V vsej svoji praznini je spoznala
 in prepoznala vrednost ljudi,
 ki ji zvesto stojijo ob strani.
  Čeprav jo življenje kdaj vodi po ovinkih,
 čuti v sebi neko moč.
Največje bogastvo ni tisto, 
kar ima v rokah,
 temveč tisto, kar nosi v srcu.
Spremlja jo občutek varnosti, 
pripadnosti, zaupanja



17 oktober 2026

Besede



 Včasih
je njen premik
  trenutek
 ko sama pri sebi ve,
 da se 
na staro pot
 ne bo več vračala.
Njene besede
 so tihe, 
so okna njene duše.
V sebi nosi več kot misli.
 Polna je
 radovednosti,
  in neobremenjene igrivosti. 
Hvaležna
 za svojo preteklost.
 Ne zaradi bolečine,
 ampak da je kljub vsemu ostala nežna.
Danes ne hiti v življenju, 
 za hip se ustavi
 in nasmeji.
 Nasmeji se tisti mali,
 različici sebe,
 ki je kljub vsemu preživela.
To je dovolj
 in ona je dovolj
sama sebi




16 oktober 2026

Luna in zvezde



Ona je bila luna
  on
 vse zvezde
njenega sveta.
Sanjača,
 ki sta verjela.
Prišla 
je ta tiha jesen.
 Listi padajo, dan se krajša.
Ona je kot luč
 na koncu
 tunela.
  A njene besede
 ostajajo z njo v tišini
v tem dnevu,
 v tej jeseni



15 oktober 2026

Besede imajo moč

 


V tišini
 med besedami živi resnica,
 ki jo samo
 njeno srce pozna.
Da bi povedala resnico,
 ne potrebuje
 veliko besed. 
Ko se umakne stran,
se prepusti toku 
življenja
 enega dneva in trenutka.
Je kot reka,
 ki teče in se ne ustavi.
Uči jo ljubiti tudi takrat,
 ko je najtežje



14 oktober 2026

Zvezde brišejo solze



Jesen
 jo uči čakati.
 V svojem ritmu, ki ji daje moč
jo ne pušča same.
  Listi padajo,
 ker je prišel njihov čas,
  kot trenutki,
 ki jim je pustila
 da se odvijejo sami,
 ne da bi jih vlekla za rokav.
Njeno srce
 v svojem ritmu
 najde prostor za sapo.
Dovoli si biti korak,
 dih, trenutek.
Ostaja vedno nežna do sebe
 in to je dovolj



13 oktober 2026

Nekega jutra



Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot
in se solze
 posušijo.
Kar jo je še včeraj bolelo,
 pusti današnjemu dnevu.
 Kar ji ni uspelo, lahko počaka do jutri. 
Svet bo počakal,
 skrbi bodo počakale.
 Tudi jutrišnje jutro in dan
 bosta prišla 
brez njenega dovoljenja.
Njen moto je:
 Naj zmaga mir, Naj objame ljubezen 
in citat ki ga je zasledila:
Ostanite pametni 
in 
varni,
 da bo danes jutri, postal včeraj



12 oktober 2026

Ni njen dan

 

Danes
ni njen dan.
V sebi nosi nekaj, 
kar ji svet zunaj ne more 
ne dati ne vzeti.
Bob Marley bi rekel:
"Make way for the positive way".
Jutri je nov dan.
Nov začetek, nova priložnost,
novo dejanje,
nova pot




11 oktober 2026

Veter

 


Danes
  jo nosi nežen
  topel veter.
Megla
 nad reko jo vabi,
 da gre naprej.
 Korak po korak.  
Vendar na pot nikoli
 ne gre sama.
 Z njo gredo vedno,
 tudi njene
 oči



10 oktober 2026

Ona sveti


 Ona
 sveti tudi takrat,
 ko jo nihče ne vidi. 
Za trenutek
 se nasmehne sebi.
Utrujena, 
da ostaja mehka v svetu, 
ki jo je vedno učil,
 naj postane trda.
A ona,
 se vedno
 vrne.
Z odprtim srcem. 
Z odprtimi rokami.
Z vero v ljubezen.
Z vero v lepoto.
Z vero,
 da v ljudeh še vedno obstaja
 nekaj dobrega



09 oktober 2026

Samo svoja

 


Včasih
 se ji zdi,
 kot
 da se je
življenje ustavilo.
Največja umetnost
 v življenju 
je znati čakati. 
Vse,
 kar je vredno, potrebuje svoj čas.
In vse,
 kar potrebuje
 v tem ponorelem svetu 
je, da čuva skrivnosti
 in ostaja sebi
 najboljši prijatelj




08 oktober 2026

Nianse




 Oh
 te nianse
 katere so ji tako
veliko pomenile
in zbujale upanje.
Sedaj pa ve, 
da je najbolje biti tiho oko,
poslušati jesen
 v svoji tišini.
Sama sebi daje pravico, 
da se njen korak,
 trden in odločen
odpravi v svojo smer in v vsakem trenutku
najde nekaj lepega. 
Ona obožuje lepoto,
 živi življenje s srcem
in še vedno
 verjame,
 da so najlepše zgodbe
 še pred njo



07 oktober 2026

Brez besed




Ona ve,
 da se je naučiti in čutiti lepoto
 in jo stisniti k sebi,
dejanje, ki je vredno!
Dovolj je, 
da ostane zvesta sebi
 ko je najtežje
in
 nekatere stvari pove
 brez besed



06 oktober 2026

Njene pesmi



Včasih
 tišina pove več
  kot tisoč besed.
Ona posluša nekatere pesmi.
Druge pesmi
 nosi s sabo vse življenje.
V njih so spomini.
Dovolj
 je nekaj prvih tonov
in telo se spomni
 prej kot razum.
Vrne se občutek.
Trenutek,
 za katerega takrat sploh ni vedela, 
da bo nekoč postal dragocen.
Glasba jo spomni
kdo je bila, ko je ljubila.
Vzame slušalke,
 poveča glasnost in svet 
za nekaj časa utihne.
  Ostane samo ona  in zvok.
Želi da jo glasba odnese nazaj.
Naj jo spravi v jok
 in jo
pripravi do plesa po stanovanju,
 ko jo nihče ne gleda.
Nekatere pesmi postanejo zdravilo.
Glasbe si ne zapomni samo
 zaradi melodije.
Zapomni si,
 kdo je bila, 
ko jo je našla



05 oktober 2026

V svojem svetu



Cel
 svet je poln čudežev.
Navajena je nanje,
da jim pravi,
čisto običajne reči.
Dan 
 se začne in konča
 pri njej. 
Ona vsak dan izbere sebe.
Srečna je
v malih stvareh, z velikim srcem.
Ona ve,
da se svet ne bo ustavil 
za pet minut miru,
 za trenutek
 ko sanja,
za malo
 preglasno glasbo,
 za veter v laseh 
in za početi stvari tako
 kot ji paše



04 oktober 2026

Nevidne stopinje



Nevidnim
 stopinjam naproti
stopa skozi megleni čas,
 ki ji daje 
možnost, da vse postavi na svoje mesto. 
Vse kar je povezano z zmešnjavo v mislih
 postavlja na pot.
Ko posluša sebe
ima preveč informacij v sebi.
 Našla bo odgovore,  
 pozabila na spomine, ki naj ostanejo spomini.
Spomini brez razloga.
Včasih občutek topline.
Včasih sanje.
Včasih solza.
Včasih mir.
Včasih je dovolj, da se ustavi,
 zapre oči,
  prisluhne sebi. 
Ve, da je prerastla veliko več kot misli.
Njena ranljivost
 ni bolečina je pogum.
Ko odpre srce sebi, drugemu,
  se zgodi nekaj nežnega,
nekaj, kar ostaja v njej
in z njo



03 oktober 2026

Svetloba



Vsak dan
  na 
novi poti,
nova verzija sebe.
Vsak dan drugačna, kot včeraj.
Vsak dan, 
kot senca med koraki
se plazi
in
 leze.
 Pride kot občutek, kot šepet srca,
 kot tih “da” v telesu.
Ne razume vsega, pa vendar zaupa. 
Zaupa,
 da je na pravi poti.
 Tudi jesenski zrak je hladen
  a v njej gori svetloba,
 svetloba,
 ki jo vodi od jutra do večera
in
skozi noč



02 oktober 2026

Barve jeseni



Veselje
ne pride od zunaj,
raste tiho
 v njenih mislih vsakega dneva.
Pride čas,
 ko se svet umiri in barve govorijo
 glasneje od besed.
 V tej tišini,
 ki se spušča nad dneve in nočjo,
 je tudi njen prostor.
 Tam najde 
nekaj svojega veselja
 v drobnih,
 nevidnih trenutkih.
Razveseli se sporočila, ki pride
 nenačrtovano 
in vsakega malega listka,
 ki pade z drevesa pred njenimi koraki.
Ko je žalostna
 poišče nekaj, kar jo nasmeji
 pa čeprav le za sekundo.
Morda pa je prav v tej sekundi, v tem dihu,
 v tej majhni, dragoceni tišini
 lepa misel, 
ki jo pelje naprej.
Dovoli ji da se, 
jo dotakne kot besede ki jih bere.
 Tiste lepe,
 ki jo naredijo še bolj nežno.
In v tej svoji nežnosti
 opazuje barve jeseni, ki so tako posebne
 kot palete slikarja.
Pusti ji, da pride
 in se mu prikloni, da jo vzame v svoj objem.
Objem,
 ki ga tako zelo pogreša



01 oktober 2026

Oktober

 

Oktober
 je tukaj.
 S svojimi zlatimi barvami
 in svežim zrakom, 
  nosi v sebi 
neko posebno resnico.
 Narava se ne upira in liste pušča 
oditi brez žalosti.
 Tako kot 
njene spremembe, ki niso vedno glasne.
 So nežen šepet,
 ne krik.
V sebi nosi nežno energijo.
Zaupa svojim dnevom in nočem,
 ki so zlatí in topli.
 V njih je nekaj posebnega.
 Je njena iskrica,
 ki jo zvesto spremlja.
   Tukaj je, ko je vesela,
 in tukaj je bila, ko je bila zlomljena. 
Ona ve,
 da čustva niso ključ, ki ga lahko izgubiš
 in ga kasneje znova najdeš.
A ona je tam,
 kjer mora biti, nežna in mirna