Barve jeseni

Veselje

ne pride od zunaj,

raste tiho

 v njenih mislih vsakega dneva.

Pride čas,

 ko se svet umiri in barve govorijo

 glasneje od besed.

 V tej tišini,

 ki se spušča nad dneve in nočjo,

 je tudi njen prostor.

 Tam najde 

nekaj svojega veselja

 v drobnih,

 nevidnih trenutkih.

Razveseli se sporočila, ki pride

 nenačrtovano 

in vsakega malega listka,

 ki pade z drevesa pred njenimi koraki.

Ko je žalostna

 poišče nekaj, kar jo nasmeji

 pa čeprav le za sekundo.

Morda pa je prav v tej sekundi, v tem dihu,

 v tej majhni, dragoceni tišini

 lepa misel, 

ki jo pelje naprej.

Dovoli ji da se, 

jo dotakne kot besede ki jih bere.

 Tiste lepe,

 ki jo naredijo še bolj nežno.

In v tej svoji nežnosti

 opazuje barve jeseni, ki so tako posebne

 kot palete slikarja.

Pusti ji, da pride

 in se mu prikloni, da jo vzame v svoj objem.

Objem,

 ki ga tako zelo pogreša

Oktober

 

Oktober

 je tukaj.

 S svojimi zlatimi barvami

 in svežim zrakom, 

  nosi v sebi 

neko posebno resnico.

 Narava se ne upira in liste pušča 

oditi brez žalosti.

 Tako kot 

njene spremembe, ki niso vedno glasne.

 So nežen šepet,

 ne krik.

V sebi nosi nežno energijo.

Zaupa svojim dnevom in nočem,

 ki so zlatí in topli.

 V njih je nekaj posebnega.

 Je njena iskrica,

 ki jo zvesto spremlja.

   Tukaj je, ko je vesela,

 in tukaj je bila, ko je bila zlomljena. 

Ona ve,

 da čustva niso ključ, ki ga lahko izgubiš

 in ga kasneje znova najdeš.

A ona je tam,

 kjer mora biti, nežna in mirna