V tišini med njo in drugimi
tiho diha most,
ki ga gradi srce, ne besede.
Jesen jo uči,
da drevo nikoli ne ostane samo.
Njegovi listi se vračajo nazaj k zemlji.
Tudi ona je vpeta
v nevidno mrežo, ki jo nosi.
Včasih pozablja,
kako globoko je povezana z besedami.
Zaveda se,
da ne rabi biti popolna,
da bi bila prisotna za nekoga,
in da je dovolj,
da stoji v luči tuje topline.
Dovolj je, da se spomni, da ni sama.
Da je del nečesa večjega,
skrita nežnost, ki jo potrebuje.
Da pot naprej ni prava pot,
če na tej poti
razmišlja o tem,
kaj in kdo vse jo lahko ustavi
če ne dvigne noge
in stopi čez oviro na poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar