Ostaja svoja

Ona

 tudi v največjih valovih

življenja 

 najde svoj mir in

ljubi.

Ljubi tiho,

potopljena v zavest vesolja

kjer

 letijo sinje ptice.

Jutri bo morda ljubila drugače.

Od začetka.

Ostaja

 predana sebi. 

Ostaja

 najboljša verzija

 sebe.

Lahko ljubi,

ne da bi izgubila

 sebe

Zaprta vrata

 

Pred njo je praznina.

 Prostor, ki diha kot zaprta vrata.

V njej se skriva

 dragocen trenutek, trenutek,

 v katerem je ona sama sebi dovolj.

Ne rabi

 vsega kar se je zgodilo in

 se dogaja razumet.

Ona je živa in radovedna.

   Dokaz da ji ni vseeno.

Za nekatere

 ostaja nejasna a v njej se skriva

 nekaj,

    kar je vredno  

Korak k sebi

Jesen jo je naučila, 

da odide tiho in dostojanstveno,

 brez drame, brez razlag, brez opravičevanja.
Včasih se misli ne trudijo biti velike,

 samo obstajajo.

 Tiste tihe.

  Ranljive kot nekatere rane,
ki potrebujejo

 čas in nežnost.
Nikoli ne pušča svojega srca na krajih
kjer ni sonca.
Razdalja ne loči ljudi, tišina jih.
Vse ima svoj vzrok.
Vsaka solza,

 bolečina in veselje.
Vse je postavljeno na začetek,
napaka in izkušnje.
Ne verjame več besedam,
verjame slikam. 
Včasih je potreben samo en korak,

korak v pravo smer.

 Ta korak

 ponuja sebi

Njen čas

Čas je,

 da preneha dvomiti o sebi.

Življenje jo ne preizkuša

 s tem kar ne ve.

 Včasih ji preprosto ponuja malo več nečesa

 kar je bila navajena.

Ona ve, da ne rabi vedno

 ugajati drugim,

da bi bila sprejeta.

Ne rabi več pojasnjevati vsake svoje odločitve

 ali se opravičevati

zato,

 ker razmišlja drugače.

Sledi sebi,

 svojim občutkom 

in 

  posluša svoje srce

Tihe misli

 Ko se noč poslovi

odkrije,

 da je

svet včasih prevelik,

preglasen in prehiter.

Prostor,

 kjer se misli ne trudijo biti velike.

 Samo obstajajo. 

Tiste tihe, 

ki jo puščajo v tišini,

kjer ni sonca,

 kjer

 ljubi tiho

Večna uganka

Biti

 ponovno otrok.

Brez razmišljanja, predsodkov,

straha in dokazovanja,

 da je vredna.

Sama sebi je največja uganka.

Včasih

 se stvari najlepše razpletejo,

 ko pusti

 domišljiji svojo pot

v neznano.

V njen skrivnostni svet.

Svet,

 ki ga pozna 

samo ona

Korak od skrivnosti

Kapljica na zapestju,

  na vratu.

V ogledalu ona,

 nič drugačna.

Ona ve nekaj, kar drugi ne vejo.

 Je korak od svoje skrivnosti.

Obstajajo ljudje,

 ki jih potrebuje

 tudi takrat,

ko jih ne potrebuje

Videna

Njena jutra

  osamljena v megli,

dnevi brez sonca, noči prepolne sanj.

Drhti v objemu vetra. 

Včasih je dovolj

 da zapre oči, se izgubi,

ustavi za trenutek in takrat začuti

 utrip življenja.

Ona ve, da ni sama,

 da ima ljudi ki so z njo. 

Ljudi,

 ki jih nosi v srcu. 

Spomni se nanje tiho ali glasno,

  blizu so ali daleč.

Prijateljstvo

 pa ji 

pomeni skupnost.

Medsebojna povezanost,

vidnost v očeh drugega

posebna nit topline

krog zaupanja, tiha prisotnost,

 most med srcema.

Prijatelj je tisti,

 ki pozna pesem njenega

srca in ji jo zapoje nazaj,

 ko jo pozabi.

Celo v najtišjih jesenskih dneh

 obstajajo roke,

 ki bi jo rade prijele.

 To je človek, ki jo vidi.

Danes si dovoli,

 biti videna

Biti drzna

 Biti drzna

v tem krutem svetu, 

 vse in še več kot to.

Vse želi

 pobožat in objet. 

Njen odsev duše, čuti, vidi. 

V njeni nepopolnosti

 se skriva največ resničnega,

nedovršenega in milega.

 Ni treba da je cel svet.

  Dovolj je,

  takšna, kot je.

Njene napake jo ne definirajo.

Definira jo njena nežnost,

 s katero

 se do njih obrne.

Želi si biti nedokončana, brez pričakovanj.

To, kar je.

 Ne več, ne manj

Ritmi narave

Kratki dnevi prinašajo dolge noči.

Ona sledi ritmom narave,

 ne razmišlja, 

 prepušča se svetlobi in žarkom sonca

kadar posije in zasije.

Njeno telo je najzvestejši spremljevalec,

čuti vse kar še misli, da skriva.

Kot jesen

 tudi njeno telo nosi vse,

 kar je preživela, včasih ga pozabi. 

V njem je zapisano,

  kar je kdaj ljubila, kar je prebolela.

 Zdaj izbira srečo. 

Ne lovi jo, išče jo v užitkih.

 Sreče ne išče, ker je z njo in v njej.

  Včasih na njo pozabi.

 S sabo vedno vzame svoj notranji glas.

 Pozna ga bolje,

 kot mu je pripravljena

 verjeti

Nikoli popolna

 

Nikoli 

popolna, pa vendar srečna.

Gre tja

kjer se sanje dotikajo večnosti,

kjer je malo nežnosti

in košček neba da mu pomaha

in pošlje poljub.

Oblačila odloži, 

pozabi na vse skrbi.

Sproščena odide

v objem jesenskega

 listja 

Kassandra

Največje bogastvo niso stvari,

 ampak ljudje. 

Ona ve,

 da je vsak nov dan darilo,

 ne obljuba. 

Življenje ni dragoceno zato,

 ker traja večno,

 temveč zato, ker je vsak njegov trenutek neponovljiv. 

Ko si nekaj želi, ne odneha!

Včasih je največja modrost v tem, 

da pusti svetu,

 da se vrti brez nje.

 Ne sili naprej, ne dokazuje, ne razlaga.

 Samo stoji, 

odprta, iskrena, takšna, kot je.

Ne rabi razlagati vsem svoje bolečine.

Lahko je

 za nekatere nedokončana zgodba,

 pa vendar je ona

 preprosta in človeška

Trenutek resnice

 

Mesec Oktober

 jo je učil,

 kako mora biti močna.

 Ona pa ostaja

 nežna,

  in zasanjana

 v svojem svetu.

Mesec November jo sprašuje,

 koliko resnice

 je pripravljena prenesti.

 Ona ve, 

da ni vsak odgovor skrit v besedah

 včasih ga najde v tišini.

Celo v dežju lahko pleše,

 če se dovoli

zmočiti

Oktober je odšel

Mesec oktober je odšel.

Ona se ustavi

 za trenutek, 

mu pomaha v slovo.

 Dovolj je, da naredi en majhen korak.

Z dreves pada listje.

 Dnevi 

postajajo krajši,

 življenje ostaja in ona v njemu čaka.

Razmišlja o času, življenju,

 o trenutkih ki jih pušča

 ali so jo pustili.

Išče resnico, resnico,

 ki jo nosi v sebi 

Tišina srca

 Med vidnim in

 nevidnim

 je tiho njeno srce.

  Čuti,

 da je nekaj v zraku.

Dovoli si,

 da jo jutro in dan

 nosita po svoje 

Svet, ki ga diha

 Svet, ki ga diha.

Besede, ki so kot mehki dotiki

 neopazni a globoko doživeti.

Vsaka beseda je bila

 kot kljuka

 a ona kot metulj.

Ona živi.

Zaupa v svoje občutke

v katerih so odgovori.

Ostaja drzna,

nikoli predrzna

Noč brez sanj

Ko ji sanje obrnejo hrbet,

je jutro vse,

 kar ji ostane.

Iz nepopolnega jutra

 si bo naredila

 svoj dan.

Poslušala pozitiven

 glas v sebi.

Ta glas bo tih,

  vendar vztrajen

Izgubljena

V jutranji megli

 izgubljena.

Njeno sonce je obljuba.

Črke samo njej so razumljive,

in barve plešejo z jesenjo.

Zbujena iz sanj.

Resnica ne uniči tistega,

 kar je resnično.

Včasih je največja resnica trenutek,

 ko si končno prizna resnico. 

Ostaja največji prijatelj

 svojemu telesu

 in duši.

Sledi svojemu notranjemu glasu

 in pticam,

ki letijo v nebo

Megleno jutro

 V megleno jutro 

ujeta

se z mislimi

 sprehaja.

Vzela bo v objem

 svoje 

jutro in dan

in ga zadržala

 do sonca

Polna luna

 

Polna luna

 ne skriva ničesar

 in prav v tem je njena moč.

Tisto, 

kar je danes vidno,

 ne rabi takoj razumeti.  

Svetloba nikoli ne vpraša,

 ali je vidna.

 Samo sveti.

Polna luna je danes njena spremljevalka.

Ne zahteva ničesar od nje. 

Samo sveti

 in v tej svetlobi je

 vidna

tudi ona